Organiziram "Nordkapp 2016" predstavitev, publiki 2-3 ure nabijam o kolesarskih štorijah. Dober odziv ljudstva, nafilam zgornje prostore: PGD Sušje, cca 50 ljudi. Poskrbim za goste, po predstavitvi na voljo golaž.
Štartam nov projekt, zimska sezona v Avstriji, Altenmarkt.
Ideja: piljenje Nemščine, šejpanje/vzdrževanje snežnih parkov, čimveč se fura dila (snowboard).
Realnost: glava me boli od Avstrijske Nemščine, ubitačen akcent. Bolj se derem "langsam", hitreje šprehajo. Za šejpat dobim otroški (fun)park, zapičujem smrečice v sneg. Waw, noro. Majhen poudarek na bordanju, preveč na pivi in druženju.
Toliko sem bil zagret za tale projekt. Pred sezono težil, poslal 20 mailov, da sem dobil šiht — poln kurac imam vsega po parih tednih.
Urejanje otroškega parka: natikam smrečice, palice, da lahko pamževci furajo slalom. Gledam, če ograja stoji naravnost. Če ne, opa, potrebna korekcija. Vsak dan si dam pet šamarjev, da držim motivacijo. Kurbe: ratraka, motornih sani nočejo dat za pelat.
Regina me jaga, da pridem posnet finele Prooviabielu — reality show za TV3 Eesti. Nabavi mi karto Salzburg-Tallinn, gremo.
Šansa, da pozdravim Tallinn ekipo. Celi vikend spim švoh, hočem vse obkrožit. Prvo noč preživim v Kelm-u do 6-ih v jutro. Opazujem Kertu Kertus, kako obrača goste. Neprespan uletim na snemanje, ki se začne ob 10 am. Nima veze, prevzamem show: nabijam, nakladam, skačem pred kamero par ur v eno. Vse se posname v enem dnevu.
Zamorjen — ker je bil vikend prekratek — letim nazaj v Salzburg. Na štop do Altenmarkt-a.
Marco the boss pravi, je dobil na email, da me oceni. Dal mi bo najboljšo možno oceno: sem fleksibilen, zanesljiv. Skrbim za varnost, ograje so napete, stojijo pokonci. Vse po PS-u.
Tekom sezone sva imela par uizi krešov: tip je za moje pojme včasih preveč picajzlast. Jaz naredim na hitro, pol mi slike pošilja, da sem preveč favlast. Stari, imam še druge stvari, ne da z lopato skačem okoli cel dan.
Fizično sem v Avstriji, šejpam in bordam. Mentalno sem drugje, hočem pisat. Hočem spisat do konca kolesarsko Nordkapp štorijo za frlanvandra.com.
Že v februarju razvijem taktiko: popoldne naredim park reshape, potem se ga s kompom zakempam v žičničarsko kučico. Noter pečka, lovi internet, noben me ne moti — odlično za pisanje bloga. Pašteta snack v torbi, piva iz garaže, dober sem do polnoči.
Skočim na Roglo, odvija se Freestyle Week. Nekaj se borda, čage levo desno, jebem se s prevozi iz Avstrije in nazaj.
Zadnji teden v marcu se park v Altenmarkt-u pospravi. Marco pravi, ga je klical big boss Basti, če bi podaljšal sezono in nadomestil poškodovanega šejperja na drugi lokaciji. Grem v Grossarltal, sezona podaljšana za en mesec.
Boljša scena: park srednje velikosti, 20 elementov, največji kicker 9 m. Park je bomba za furat. Dovolj zahteven, da se polomiš. Z Danijem se odlično ujameva, šprehava Nemško. Tip več ali manj razmišlja o bordanju, hrani in spanju. Na terenu (za lopato) sem nadomestil njegovo punco. Zlomila si je ključnico, ko sta furala park.
Dani je za alternativne scene. En dan se odpeljeva v dolino, uspešen "dumpster diving".
Zime je konec. Nekako se mi sestavi s prevozi: grem iz Avstrije na obisk v Izolo za par dni, težit Pajklu.
Na sveže se je preselila k fantu na obalo. Grem pofirbcat, kako se življenje odvija na teh koncih. Sunkovito je bremzala na kolesu, letela čez bilanco, polomljene ima obe roki. Neugodno za hodit na skret.
Spišem, dokončam, objavim "Nordkapp 2016" dnevnik z dodatki "Kaj, Zakaj, Kako" in "FAQ". Vsebina je v Slovenščini, objavljena via frlanvandra.wordpress.com.
Naštancam več kot 37 000 besed, vse o bicikliranju iz Ljubljane do Nordkappa. Projekt se je vlekel čez celo zimo, se križal s šejpanjem in bordarijo — zadovoljen, da lahko zaključim. Sicer hitro se pojavi (grenko) vprašanje: kaj pa folk, ki ne razume Slovensko?
Zelo neodločno se dogovarjam, mogoče bi oddelal "Wakepark Planksee" sezono — kabel operater, furaš wake? Nisem ziher, vleče me v pisanje/branje. Tečen bom kot čez zimo: družba hoče pit, čvekat; jaz hočem mir za ustvarjanje.
Šefe Hermann me skensla, je dobil drugega, preveč mencam. Sprva kar malo jezen. Hitro ugotvim, da je bolje tako.
Uff, mislim, da me je zadela post vagabondska kriza. Čudno obdobje, najraje spim. Čutim, da se je treba ustavit, umirit glavo, ne letat naprej v nove "easy-kul" projekte. Treba premislit, kakšne so želje, nastavit navigacijo v glavi.
Brainstorm-am, čekiram, kaj folk dela na webu. Naletim na/iščem: produktivnost, analiza časa, "become a morning person", "how not to feel sleepy", vsak dan nekaj novega, AYOP (ki se preimenuje v alifeofproductivity.com), waitbutwhy.com, zenhabits.net.
Spravim se delat "44 Training Program". Všeč mi je organizacijsko načelo, Leo (zenhabits) napiše v smislu: "Določi Hiško Za Vsako Stvar". Če stvari vedno odlagaš v hiško, nikoli ne izgubljaš časa z iskanjem.
Kaj je sploh smisel vsega? Tečno vprašanje, ampak vsi "pametni" blogi ga rinejo v ospredje. Vprašanje "Zakaj" je tvoja navigacija. Čimprej se vprašaš, bolje je. Nikoli se ne vprašaš, potem delaš stvari na random, kopiraš druge, oz za druge. Primer, Leo zenhabits: njegova življenjska misija je pomagat drugim. Šel je sam čez to, sedaj piše, uči druge, kako negativna čustva pretvorit v nekaj pozitivnega.
Definitivno mi ni privlačen koncept: grem na šiht, čakam navodila od gazde, odkucam 8-10 ur, ponovi 40 let.
Lepota življenja je v raznolikosti: celga fuka enih zadev, ki jih lahko probaš, testiraš, se poigraš in greš dalje. Enostavno, samo slediš firbcu. Za večji smisel, o vseh teh zadevah lahko pišeš, deliš z drugimi. Če lahko preživiš od tega: bombastik, pika na i.
Ko začneš pisat, ugotoviš kako neumen si. Kaj, če bi prej kakšno knjigo prebral?
Kar je sigurno: omejeni smo s časom, potencialnih projektnih idej je mnogo. Ugotavljam, da sem počasen, raztresen. Kaj, če bi vložil čas v produktivnost, organizacijo, nadgradnjo sebe — potem bo šlo vse hitreje, lahkotneje?
Večkrat sem ujel na uho: če hočeš shujšat, beleži kilograme. Če hočeš našparat keš, beleži Euros.
Potemtakem: če si zmeden kot čuk, če se vlečeš skozi dan, če bi rad postal bolj produktiven: beleži dnevne aktivnosti. Ko imaš časovnico in aktivnosti na papirju, hitro se vidi: (a) kje zabijaš čas; (b) kje si produktivna mašina.
Da sem na pravi poti, potrdi Laura (Vanderkam). Ženska je cel productivity freak, ima podobne ideje. Lahko greš še bolj v detajle, razdeliš uro na 4x15 min, beležiš aktivnosti še z večjo frekvenco.
Pisanju na dnevni bazi dajemo zeleno luč: (1) boljše zavedanje, kaj počneš; (2) če imaš polno glavo, s pisanjem streseš vse ven, papir prenese vse; (3) kreiraš referenčno bazo, s pomočjo katere lahko kasneje lažje ustvarjaš, delaš analize.
Testiram (tudi) metodo, ki jo svetuje Chris Bailey: "The Rule Of 3". Za dan, teden, leto napišeš 3 stvari, ki jih hočeš naredit. Mešani občutki. Primer: narediš 2 točke od 3 — ker življenje je busy, vedno nekaj pride vmes. Namesto, da bi bil zadovoljen za napredek dveh korakov, boš razočaran (glede na sistem), ker nisi naredil tri korake.
Študiram strategije, kako naprej s pejgom frlanvandra: Slovenščina VS Angleščina, domena, dizajn, dnevnik VS članki VS knjiga? Probam nekaj pisat aka i_am_frlan, prvi_prevod, read_me_first, starting_slow, top_stories. Kar neki, nič mi ni všeč.
Ko hočeš kaj pametnega napisat, ugotoviš, kako neumen si. Manjka ti besednjak, ne znaš se izražat, počutiš se kot en hlod. Verjetno bo že držalo: če hočeš pisat, pomaga, da prej kaj prebereš.
Odločim se za mini projekt: natisnem Nordkapp kartice. Pošljem osebam, kjer sem krešnil tekom kolesarskega tripa. Naštancam listo cca 30 folka, nekje mi falijo naslovi. Naj bo to v znak skromne zahvale ter vzpodbuda, da še naprej gostijo kolesarje na poti.
Sprintam pri print-point na Litostrojski. Uradno bi moral računat tip dvostranski print, računa mi enostransko, košta 28,04 Euro. Pošta Slovenije mi računa dodatnih 28,80 Euro, da pošlje zadevo naprej.
Knjigo Hvalnica Rešnjemu Telesu dobim v roke naključno. Mati predlaga, naj jo preberem. Alojz je dohtar patolog. Mislim, da so to majstri, ki razžagajo truplo, ugotavljajo vzrok smrti.
Doma v Sloveniji ima polno kišto vsega, tečnih in zoprnih odnosov. Preseli se v USA, kjer se zrak lažje diha. Kmalu pride nazaj v Slovenijo, pomagat bratu, ki pade v življenjsko krizo.
Alojz v knjigi poda svoje zgodbe, razmišljanja: dediščina in prostost, alergičnost na lepe ženske, tuljenje o pički, površinski VS močvirski odnosi, pozorna odsotnost v svoji ambulanti, problemi družin izza sten, kupčija z barko, itd.
Knjiga ima par dobrih momentov. Velikokrat tip naklada. Sploh ne vem, kaj berem, se izgubim, tip me uspava.
Ješ vsak dan, 3-5x na dan. Zadeva se ponavlja, obrača v bobnu, hočeš-nočeš. Ideja je, da zoptimiziram proces prehranjevanja: šoping, priprava, obrok, pospravljanje. Primer, da namesto 5 ur zabijem 3 ure na dan za obroke.
Probam pošlihtat kuhinjo, ki predstavlja temelj priprave, pospravljanja: odvečna roba stran (milijon šalc za kafe); vsakdanji pripomočki, da so pri roki; intuitivna postavitev alata v prostoru. Nož: uporabljaš ga vsak dan. Lahko visi priročno na magnetu, lahko je zafukan nekje zadaj v predalu, zaradi česar popizdevaš dnevno.
Igram se 2 meseca, spičkam 100 Euro v Bauhaus-u za razne kavlje, alu palice, škatle ipd.
Vsak dan se lahko praskaš po glavi, kaj bi jedel. Stojiš zmedeno v štacuni pred tavžent artikli. Lahko pa se usedeš, spišeš tedenski jedilnik, autopilot mode on. Slediš spisku: točno veš, kaj je treba nabavit v trgovini. Veš, kaj boš jedel in da imaš sestavine na zalogi v omari.
Eni maherji bi rekli, da je to suhoparno, skozi isto. Mogoče res. Pri hrani ne iščem kreative, užitkov. Iščem postopke, kako lahko prišparam na glavi in času. Hitro, optimalno čez obrok, da ostane več časa za igro.
Avstrijci pošiljajo pred-pogodbo za prihajajočo zimsko sezono. Rad imam sneg, bordanje, ampak nova sezona v parku bi bil korak izven poti. Padam globoko v miselne vzorce, šejpanje Qparks bi bila distrakcija. Skenslam.
Pustim se prepričat, gre se na Triglav — ajde, sploh še nisem bil. Dva dni pohod, spi se v koči na Doliču. Lovimo sončni vzhod, pridemo za njim: ponoči, zgodaj zjutraj ga zagode vreme.
Gužva ob 8:00 na Triglavu, kot da smo sredi Prešerca. En tip prodaja pir, Colo za 5 Euro pri Aljaževem stolpu. Biznis laufa vsepovsod.
Vem, da hočem brat. Vem, da hočem brat nekaj na tematiko "produktivnost". Vržem topik v iskalnik: vsak blog, forum čivka o knjigi Getting Things Done (GTD).
Knjiga ima cca 300 strani, pohopsam jo kot kremšnito iz Bleda. David je stari maček: bil je kelnar, taxi šofer, manager črpalke, treniral karate — dandanes uči metodo, kako efektivno, brez stresa furat svoj lajf, svoje projekte.
Stvari je treba ločit na aktivne in pasivne.
Pasivne zadeve ne vsebujejo aktivnosti, imaš tri opcije: (1) shraniš za referenco; (2) vržeš v kanto; (3) shraniš kot mogoče.
Aktivne: sem spadajo zadeve, kjer se v ozadju skriva aktivnost / projekt. Imaš naslednje opcije:
(1) narediš takoj, če aktivnost traja manj kot 2 minuti;
(2) next action: aktivnost opraviš ob naslednji priložnosti, ko imaš čas in voljo (ASAP — as soon as possible);
(3) calendar: naloga je za opravit na določen datum, čas;
(4) waiting: nalogo opravi druga oseba.
Cilj projekta: da ustvarim osebni organizacijski sistem, ki me naredi super duper efektivnega in produktivnega.
(1) Poimenujem ga FV (frlanvandra) system.
(2) Naredim pregled organizacijskih sistemov, ki sem jih uporabljal v preteklosti.
(3) Naredim zapiske, grem še enkrat čez GTD part 1, kjer David razloži svoje taktike in metode. Treba je it večkrat čez: eno je, da metode razumeš, drugo, da jih začneš uporabljat.
(4) Treba se je odločit, katera orodja se bodo uporabljala. V digitalnem svetu imaš celega fuka opcij: appov, programov. Lahko greš old school: uporabljaš svinčnik, papir, mape. V osnovi: rabiš okolje, kjer lahko zapišeš, manipuliraš liste oz sezname.
Kolega Ogorelec pošlje link od svojega dokumentarca: popotovanje s kolesom okoli sveta. Na voljo Slovenska in Angleška verzija.
Ogo je del ekipe, skupaj smo prostovoljno služili vojaški rok 2014 v Vipavi. Mašina od človeka. Pošljem link materi, če si hoče pogledat. Dobim servirano na pladnju: "No vidiš, on je začel in končal v Kočevju, ti pa v Ljubljani."
Slišim se 3x na telefonu s Pajklom. Skupaj sva (s kolesom) prevozila Finsko do Nordkapp-a, sedaj utirava vsak svojo pot.
Dobila je šiht v gradbenem biroju na obali. Povzetek: kurac plača, tečen šef, dela po cele dneve. Cel dan pred ekranom, bolijo jo oči, ne gre na kosilo, zmanjka ji časa za gibanje. Sliši se sanjsko.
Globoko smo v topiku: organizacija, produktivnost, samo-izboljšava. Takoj za GTD, vsi vrabci na netu predlagajo knjigo The Power Of Habit oz Moč Navade.
Odlična knjiga, pohopsam 250 strani za šalo. Charles razloži, kako navade delujejo, kako kreiramo nove, ter kako transformiramo slabe navade v dobre.
Vse se vrti okoli zanke: Cue — Routine — Reward oziroma Namig — Rutina (Izvedba) — Nagrada. Charles ima dva sinova. Oba je zdresiral, da vstajata ob 5-ih vsako jutro.
Kreiram novo "kaj delaš" dnevno predlogo. Grem iz logiranja časa v logiranje aktivnosti (timesheet vs activity log). Hvala Mind Tools in Linked In Blog za ideje.
Gre za podobno tabelo na koncu dneva, obrnjen je prikaz informacij. Namesto, da pišem za vsako uro od 11 pm do 6 am, da sem spal — zapišem, da sem spal od 11 pm do 6 am. Porabim 7 vrstic VS 1 vrstica za isto informacijo.
Šaltam iz .txt okolja v Excel: boljši pregled, lažja možnost analize, orodja in funkcije so pri roki. Npr: seštevaš ure, kje zabijaš čas.
Dobim obsesijo, da je treba it čez celo zgodovino emailov: jih sprocesirat, ustrezno skladiščit, poiskat nedokončane zadeve. To me je nafukal David iz GTD.
Leo Babauta piše solo za zenhabits: dobri, praktični, preprosti nasveti, kako v življenju po štengah gor. Preskeniram veliko njegovega materiala, objavlja z veliko frekvenco, kratki članki. Vsebina se mi začne ponavljat. Eden boljših njegovih daril: link do strani sivers.org.
Sivers je inspiracija, razred zase. Odfuka ti možgane. Akrobat v cirkusu, špila kitaro. Poje, piše, bere, fuka, programira. Usput (mimogrede) ustvaril CD Baby, firmo na koncu prodal za milijone.
Tip se seli praktično vsako leto, hoče vsaj 1x živet povsod, vedno v preži za novimi izkušnjami. Fura minimalistično stran, poudarek na vsebini, ne na izgledu.
Tip je tako napreden, mi gre kar na kurac. Ko začneš brat njegove članke, se zaveš, kako zadaj v življenju si. Stran bo treba absorbirat počasi. Preveč je uporabnih informacij. Boli te glava, če hočeš vse od enkrat pozaugat.
Všeč mi je oddelek what I am doing now — na voljo opis, kaj trenutno počne v življenju. Na strani ima objavljen spisek prebranih knjig, z ocenami in notes. Odlično za dobit idejo, kaj brat.
Caci spada med ožje družinske člane, skupaj prebivamo v stanovanju na Dunajki. Caci je bivša odličnakinja, pravnica, sami superlativi na papirju, v realnem svetu pa večkrat leta kot raztresena kurika.
Iz tega sem naredil igro: za vsako Caci pizdakanje si označim, zabeležim v notes.
Klasika Caci lajanje oz greška:
(1) "A mora glih zdaj padat, ko grem jaz v center s kolesom!?" Poslušam vsakič, ko pada dež. Ne vem koliko let se vsak dan vozi na šiht s kolesom, ampak vremenske razmere jo znova in znova vržejo iz tira.
(2) Vsaj 1x na teden, preden se odpravlja iz stanovanja: "Kje so moji ključi / denarnica?" Lahko v ruzaku, plašču, na mizi pod gručo papirjev, v kopalnici na košu za umazane cote. Vsakič drugje (ključi nimajo ene hiške, ampak mnogo).
(3) Nabavljanje novih cot, opreme. Komaj se sprehodiš čez njeno sobo ali odpreš predal, še kar trpa noter nove stvari. Stran ne vrže nič. Ona bi v 20 l predal najraje zbasala 30 l robe. Ni čudno, da nič ne najde.
Kakšen mesec (ali dva) nazaj sem si dal mini ritual v vsakdanjik: cepaj Duolingo Deutsch in Espanol. Ideja: vsak dan malo, da držiš stik z jezikom.
App je narejen kot igrica, polno nekih zvokov in dodatkov. "Streak" te psihološko forsira, da uporabljaš app vsak dan.
Nadaljujem z bralno značko in tematiko: nadgradnja sebe. Bukva Willpower oz Moč Volje nudi praktične nasvete in trike, ki se jih lahko poslužuješ v vsakdanjem življenju.
Top tri:
(1) The Nothing Alternative: odlična, preprosta metoda. Uporabiš: ko hočeš nekaj naredit, ampak se ti ne ljubi. Sam sebi zapoveš: ali boš delal to, ali pa nič drugega.
(2) Keep Track: izvajaš self-monitoring. Zapisuješ, kaj si že naredil, kaj je treba še narest. Točka potrdi, da sem na pravi poti s pisanjem activity log-a.
(3) Decision Fatigue: vsaka odločitev tekom dneva te zmatra. Možgani ne ločijo: izbira hamburgerja VS izbira, na kateri faks se boš vpisal naslednje leto. Avtomatiziraš majhne in nepomembne odločitve, da so možgani frišni, ko se odločaš za velike, pomembne korake.
Dalje procesiram in skladiščim zgodovino emailov. Komunikacijskih kanalov je malo morje: Gmail, FB Messenger, Viber, Whatsapp, SMS. Vsak app ima druge specifikacije, različne export opcije. Lepo bi bilo, da bi imel vsa sporočila shranjena v istem poljubnem formatu.
Rad bi normaliziral sistem shranjevanja podatkov na lokalnem disku. Dober sistem: pride bilokateri file, točno veš, kam in kako ga boš shranil. Npr. struktura: [when]—[who]—[what]. Vedno je treba imet pripravljen prostor za izjeme.
Šnorfam net za dodatne prebliske, izpostavil bi prispevka: (1) How To Geek: Art of file and folder organization; (2) Zapier: How to organize files and folders.
Odločit se je treba za sistem. Vse na novo prihajajoče podatke shranjuješ glede na izbrano strukturo, nato počasi posodabljaš zadeve za nazaj.
Sanjam, da bi si nabavil karto za celo Salzburg regijo, spimpam kombi aka Balkan Campers in pičim za par mesecev.
Sanje so vedno dovoljene, vendarle je realnost trenutno na drugem bregu. Ni čas za lutanje. Btw: 755 Euro košta sezonska Salzburg super ski card. Koliko imaš stroškov s kombačem, težko rečem.
Baumeister me navleče na še eno izmed njegovih knjig: The Cultural Animal. Zavijem iz tematike "produktivnost" na "psiha in delovanje človeka".
Nisem ziher, če je to knjiga za na trenuten menu: vseeno se zakadim kot kojn. Sem poln "bralne" samozavesti, ker sem zadnje tri bukve pohopsal kot za šalo.
Hočem realizirat ideje iz GTD, da so podatki na treh nivojih.
Level 0: inbox — ne veš kaj z njimi, jih je treba (še) sprocesirat, se odločit;
Level 1: active — dela se, izvaja se akcija / projekt;
Level 2: reference (passive) — zaključeno, shranjeno, opcija za vpogled.
Grem na lokalni WD disk: kopiram, premikam, vlečem podatke levo in desno. Ubil sem si v glavo, da hočem imet to organizirano.
Eno leto, odkar sem jo spoznal za Kelm točilnim pultom v Tallinnu. Z njo čvekal celo zimo v Avstriji via Messenger. Letel snemat finale Prooviabielu v Tallinn, preždel pol vikenda v Kelmu, ker je delala ona.
Pička ji matrna, ne gre mi iz glave. Prišla mi je štrene mešat še v Ljubljano.
Kertu in kolegica Nora: peljem ju na Bled, na Šmarno Goro, Ljubljanski grad, Metelkova (Lonely Boy na zvočniku). Sčekirat gremo obalo: Izola, Piran.
Zadnji večer končamo v Parlamentu. V čast študentskim časom, pa tudi zato, ker je vse ostalo zaprto. Najde se žalostna, zmedena deklica — misli, da je lezbijka. Kertu jo posluša, nudi toplo besedo. Ženska seva energijo, vsak se ji hoče izpovedat.
Ah, ja. Razštelan sem v božjo mater že od lastne filozofije. Najmanj, kar potrebujem, da sem še zaljubljen.
Hip hop inštrumentali me z lahkoto odpeljejo. Poplava emocij, spominov, in whola: besedila se pišejo sama.
Naletim na ustvarjalce Blunted Beatz. Gre za dva producent fantiča iz Hamburga. Par old school štiklov je res dobro ratalo: Take It Easy, ali pa Wayback — odpelje me v momentu.
Pečen sem en mesec, točim kuhano vino, obračajo se klobase na žaru. Kelnar na štantu, dela se vsak dan od 7 v jutro do polnoči, oz vikendi se potegnejo v noč. Sprva nisem najbolj navdušen, ampak bo pasalo 1 mesec stran od papirjev in kompa, kakšen Euro tudi že dolgo nisem zaslužil.
Najbolj se vleče, ko ni folka. Ali pa kakšen fotr, ko ti nabija celo življenjsko zgodbo, od stare mame naprej. Ko se ti usuje žejna raja za šankom — akcija, takrat je najboljše. Cel nabor lušnih deklic, kdo vse to pali? Pojma nimam.
Kurbe, spizdijo mi zic na bajku. Štenge za dol na javni skret pod tržnico: svinjsko drsijo! Nabijem na koleno, hodim kot kapitan Kluka zadnji teden.
Knjiga ima svetle točke, ampak se mi tudi vleče. Živim v prepričanju, da je treba vsako knjigo prebrat od začetka do konca, če se jo lotiš, zato trmasto vztrajam.
Podnaslovi bukve niso slabi: kaj človek hoče, kako človek razmišlja/dela, kako in zakaj delujejo čustva, itd. Mogoče mi je vse skupaj preveč razvlečeno, ful informacij za sprocesirat, pogrešam bolj praktične aspekte?
Človek je edina žival na planetu, ki loči med včeraj—danes—jutri. Ko lev pomalica, ne razmišlja, da bo jutri spet lačen, pusti meso. Človek na drugi strani: naredi ozimnico. Čustva: na nek način imajo kontrolo nad našimi dejanji. Narava preko čustev manipulira človekove aktivnosti. Loviti hitro ali dolgotrajno zadovoljstvo?
Zanima me Linux operacijski sistem:
(1) cena: OS zloadaš džabe. Projekt temelji na prostovoljnih prispevkih in prostovoljnem delu uporabnikov;
(2) odprta koda: čista svoboda, lahko nastavljaš / spreminjaš kodo, kakor želiš. Ni omejitev, v kolikor imaš znanje in čas.
Si ubodem tale guide kot introdukcijo. Daleč od "The Ultimate Guide", kakor pravi naslov, knjiga ima 50 strani. Dobiš hiter in splošen vpogled v topik. Sigurno pa ne postaneš Linux maestro ob koncu knjige.
Veliko sem si naložil v karjolo. It čez cel arhiv podatkov: lokalni disk, prenosni disk, cloud, online services — vse (pre)organizirat glede na najnovejši sistem, dokaj jebeno (časovno in mentalno).
Vsak dan nove ideje, kaj bi lahko še probal, kar se tiče strukture shranjevanja podatkov. Polno kiflo imam premetavanja data sem in tja.
Do sedaj par mesecev beležim aktivnosti tekom dneva aka "activity log", vse štima.
Glava včasih (ali večkrat) zaluta: producira ideje, misli, opažanja. Odločim se, da slednje beležim v drugo datoteko aka "thought log". Vsak mesec torej dobi dve datoteki, za: (1) aktivnosti; (2) misli. Ne pobegne mi nobena aktivnost, nobena ideja, vse gre na papir oz kompjuter.
Visim na Youtube-u, ko imam poln kufer vsega drugega, odkrivam hip hop inštrumentale. Ga sedejo, hočem zraven nekaj bevskat.
Liriksi nastanejo dokaj spontano, npr: Brez Neumnih Skrbi, Škoda Časa, Včasih Obvladam. Mogoče dozori in butnem enkrat ven.
Naša mati imajo 60 let. Običaj na vasi: pred bajto se postavi smreka s tablo, sovaščani se zberejo in podružijo. Niti malo nisem pri volji za take veselice: (1) čisto drugje sem z mislimi; (2) prenažrt sem vaških igrank.
Se prisilim, vseeno se prikažem, da bodo mati veseli. Mineta dve uri, kar od nekje začne skakat Uršna Marija, iz dolgčasa: zakaj sem tako bled, vzvišen? Nisem vreden, da živim v Sušju, ona pri 30-ih letih imela že 11 let delovne dobe.
Vstanem, grem delat kroge v garažo za eno uro. Bolje, kot da ji odpizdim bučo dol pred celim občinstvom. Dokaj občutljivo obdobje. Nato klic, če bi igral harmoniko. Ha, so pa frajerji, dobre ideje. Grem spat.
Kakšen kretem sem jaz, fak. Če me kdo kliče po telefonu, jaz kar na vse rečem "ja": (a) ker se mi ne da pogovarjat; (b) ker je tako najhitreje konec klica.
Ravnokar sem obljubil, da bom šel delat nek strokovni izpit: agencija za zaposlovanje, uvoz Bosancev v Nemčijo in podobne scene. Kje imam pa cajt? Kaj me vse to hočejo nafukat, jaz idiot pa kar suvereno "ja".
To sta več znana družinska menegerja: zelo dobra z besedami, neustrašna, lotita se marsikaterega biznisa, četudi ni znanja. Delat z njima? Jebena tombola, organizacija: kakor zapiha. Na kratki rok je lahko zabavno, dolgoročno sodelovanje: šprint kontra.
Pridem k pameti naslednji dan, se zahvalim za priložnost in skenslam.
Lauro spoznam na "Pogačarjev trg" štantu, na drugi strani je prodajala sladkarije. Zdi se, da je osamljena, da bi lahko nucala družbo — a bi se midva malo žgala?
Obrnejo se trije meseci: polom. Iskre bi moglo ven metat od fuka, vse drugo se počne: sprehodi s psom, kuhanje, debatni krožek, pričkanje. Kar visim pri njej, ampak sem odsoten. Imam slabo vest, ker vem, da bi moral delat druge stvari, ne pa špilat zakonski stan.
Nisva midva kompatibilna z Lauro. Dolgo mi ne gre v lajšto, kaj me tako moti. Laura mogoče zgleda kot deklica, ampak obnaša, pripoveduje, deluje pa kot tip. Sploh se ne čudim, da je kurtex ves zmeden, brez pravega nagona. Občutek, kot da imam enega kolega zraven mene.
Če je treba kurac prosit na kolenih, da skoči na ženo, pol veš, da to ni to. Različni smo, eni fantje (punce) imajo zgoraj naštete karakteristike radi. Probal smo, ne dela, ni panike, gremo nazaj na Pornhub.
Papirnata verzija ima čez 500 strani: nič zato, vsaka stran je vredna branja. Bukva potrdi mnogo organizacijskih in produktivnih načel, ki sem jih prebral že drugje in jih probam implementirat v vsakdanje življenje.
Organizacija domov (za vsak artikel obstaja hiška), organizacija socialnega sveta, časa, informacij. Sodobni svet, internet, telefoni: poplava informacij, preveč odločitev — možgani raztreščeni na vseh koncih, zmatrani.
Aktivnost, ki se ti najbolj upira, ampak treba narest: užgeš iz prve v jutro, ko si najbolj spočit in svež. Ljudje radi predalčkamo: vedno treba imet kategorijo "ostalo" — za stvari, ki ne pašejo nikamor drugam.
Nekakšen nasledek FV system projekta, ki se je vlekel od 2017-08 do 2018-03. Berem, prihajajo nove ideje, hočem izboljšat osebni sistem.
Razširim predlogo za beleženje aktivnosti: iz What—When (kaj—kdaj) grem na How—Who—Where—When—What (koliko—kdo—kje—kdaj—kaj). Strukturirano kucam več parametrov. Ti kasneje potencialno služijo kot iskalni indeks.
Imam dve predlogi: dnevna—tedenska VS mesečna—letna. Podatke ročno premikam iz prve v drugo, ročno štejem suma ur za aktivnosti. Oboje je časovno potratno.
Rad bi, da je "activity" predloga povezana s podatki (reference) na lokalnem disku, da ne gre za dva ločena sistema.
Kreiram še dve predlogi oz muštra: za beleženje misli, za beleženje data (datotek). Vse je narejeno v smislu, da se zraven kucajo detajli / parametri — da se stvari lažje najdejo, ko se iščejo. Uporabljam okolje Microsoft Excel.
Deklice mi pozaugajo preveč časa, odločim se za drug hobi: brenkanje na kitaro. Opremo, gradivo si sposodim od Caci, leži dol v kleti.
Grem teoretično čez gradivo Mladi Kitarist 1. Prilezem do "Izidor Ovčice Pasel", kar se tiče nažiganja na kitari. Strune režejo levo roko, baje se navadiš sčasoma.
Šel bi jahat kojne na Stožice. Vsak dan se mi ponujajo, me gledajo, ko tečem mimo hipodroma. Lepo so speglani.
Jani ima table: pravi, da organizira jahanje. Bolje, da se ne petlam, kojni so drag šport. Se skeširam na hitro, se mi cel sistem sesuje.
Mati se gredo pohodništvo El Camino v Španiji, sodelujem na pripravah.
Gremo se PST (Pot spominov in tovarištva) oz Pot ob žici, to je cca 35 km dolga pot okrog Ljubljane. Obujem si vojaške čevlje, dodatnih 5 kg v ruzak, da bo bolj zanimivo. Rezultat: ožuljena stopala, čutim gležnje, ramena — mogoče podcenjeval malo vse skupaj?
Drugi krog priprav: veliko lažji, gre se na Šmarno. Mati me sprašujejo, zakaj ne bi šel nadaljnjega znanja nabirat pod kakšno institucijo, zakaj kar nekaj po svoje? Poln kurac imam učenja za papir, da mi dajo značko na koncu in tapkajo po ramenih, kako priden sem.
Nagrada učenja mora biti znanje samo, ki ga lahko uporabim nekje v življenju, ne naziv pred imenom.
Tretji del: peljemo odpravo na Marco Polo letališče. Usput obisk, Benetke: 30 min z gondolo po vodi košta 80 Euro. Agresivni galebi: spulijo ti sendvič iz rok, če nisi pazljiv. Boli jih kurac.
Da se spogledujem z Linux OS, sem že povedal: odprta koda; software nima cene, lahko prispevaš po želji; vse na voljo online; v ozadju je močna skupnost.
Linux ima milijon verzij: vržem uč na Ubuntu, Arch, lahko si zgradiš Linux popolnoma po meri aka Linux from scratch.
Za začetnike predlagajo Ubuntu, vse dela izven škatle. Ko nabereš znanje, testiraš druge verzije, optimiziraš OS glede na svoje želje in znanje.
Testiram Ubuntu Live verzijo preko USB: dobiš hiter vpogled, vendar določene funkcije ne delajo, dokler sistema ne inštaliraš lokalno na disk.
Na koncu se odločim za distribucijo Mint, inštaliram Linux Mint 18.3 Sylvia 64-bit MATE. Sledim inštalacijskim navodilom na njihovem pejgu, vse BP.
Linux Mint internetna stran nudi dokumentacijo: hiter pregled in navodila za uporabo Linux Mint OS. Zloadam zadnjo verzijo. Format .pdf ima 50 strani: pisano s praktičnega vidika, brez (teoretičnega) nabijanja.
Glavna poglavja: (1) uvod in predstavitev; (2) kako skozi inštalacijo; (3) Linux Mint namizje; (4) upravljanje programske opreme; (5) triki in namigi.
Linux hrani programe v paketih na posebnih strežnikih, tak strežnik se imenuje "software repository". Gor so na voljo testirane, končne verzije programov, nared za uporabo.
Programske pakete lahko inštaliraš na tri načine: Software Manager, Synaptic, komandno orodje APT (Advanced Package Tool).
LibreOffice Calc VS Microsoft Excel: gre za dva podobna programska okolja. Prvega lahko uporabljaš zastonj (opcija: prostovoljne donacije), drugi je plačniški.
Calc dokumentacija se bere, ker dnevne aktivnosti po novem beležim v Calc okolju. Program uporabljam vsak dan, zdi se primerno, da si o njem nekaj preberem.
Priročnik je napisan suhoparno za popizdit. Napisan je kot referenca, kjer preveriš fakte, ne kot knjiga z zgodbo, ki se jo bere od začetka do konca. Še dolgo vztrajam, predelam tretino. Ni šans, da čitam tole dalje.
Da ne bo pomote: Calc mi je všeč, uradna dokumentacija je pa suha kot poper.
Sortiram sezonske cote. Zraven filozofiram, odkrivam metodologijo, ki jo že vem, ampak treba si jo je ponovit parkrat.
Vedno ista zgodba: ločit je treba aktivni in neaktivni oddelek. Naj bo to zvezek, hlače, email, datoteka: vsaka stvar mora imeti svojo hiško. Ko stvar odložiš/ne rabiš več, vedno jo odložiš v hiško.
Digitalni svet: lahko shraniš vse, z današnjo tehnologijo je praktično neomejeno prostora. Fizični svet: v 5 l predal ne gre 10 l materiala.
Oprema, ki jo uporabljaš dnevno, naj bo na hitrem dostopu. Opremo hitreje obesiš kot pa zložiš, plus boljši pregled je. Stvari lahko sortiraš glede na funkcijo, velikost in obliko, znamko, material, pogostost uporabe, itd.
Kako imeti osebno lastnino pod kontrolo? Vse zapiši na papir. Napiši spisek vseh predmetov, ki jih poseduješ.
Pisanje v Slovenščini mi paše, ampak doživljam frustracije: 2 milijona ljudi me zastopi, ostali lahko gledajo slike. Internacionalen folk bi rad bral (baje), nimam kaj za ponudit.
Okoli Angleške verzije Nordkapp se motam, odkar sem napisal Slovensko različico. Ne vem, kako se lotit, hočem komplicirat: v katerem okolju pisat, ne/pravilna Angleščina, slovnica, struktura, slike, prevesti vse ali samo povzetek?
Se opogumim: pisat je treba z znanjem, ki ga imam. Tehnikalije in ostala vprašanja se bodo reševala sproti. Nakucam 2016: maj, junij, julij — skupaj cca 25 000 besed.
Uporabljam preprosto Angleščino, pomagam si z online slovarji, Google. V Linuxu šaltam na Emacs editor, kateri ima vgrajen komande za čekiranje slovnice.
Dobim flash: ne bom več uporabljal Microsoft Word oz LibreOffice Writer, uporabljal bom LaTeX. Razlika: pri prvem format komande klikaš na ikone (okej in hitreje za krajše tekste), pri drugem jih pišeš (transparentnost, konsistenca pri daljših besedilih).
LaTeX dokumenti so navadne .txt datoteke, lahko berljive in vzdrževane. Brez čudnih binarnih znakov.
Brskam po netu, kako do znanja, naletim na LaTeX uradno stran: polno enega suhoparnega, doktorskega materiala. Peter v Formatting Information uporablja še najbolj ljudski jezik. Dobro čtivo, da štartaš.
Primer LaTeX komande VS HTML: \section{Dobra tema} vs <h1>Dobra tema</h1>.
Doni mi v glavi: elektronska muzika. Čekiram Amazon, če je napisanega kaj pametnega na tematiko.
Zvoham možakarja: Miller Puckette. Tip predava o elektronski muziki, ima svoj page, kjer nudi veliko materiala na tematiko. Knjigo "The Theory And Technique Of Electronic Music" lahko kupiš na Amazonu, lahko jo povlečeš iz njegove strani.
Se zakadim v knjigo kot bober na maline, ne pridem daleč. To ni kar tako usput knjiga, gre za hardcore matematiko. Kljub težki teoriji, knjiga hoče bit praktična: vključeni so primeri ter opensource software Pure Data (Pd). V ozadju je menda močna skupnost.
Seveda, jaz ne bi toliko teorije o elektronski muziki. Bi raje, da zadeva špila iz prve. Sčekiram Pure Data community page, grem (bolj na hitro) čez dokumentacijo programa.
Pure Data oz Pd je program za procesiranje audio in grafičnih signalov. Zloadam program, ga testiram. Zaključim, da nimam pojma in da to ni trenutno prioritetna tema.
Računalnik ima naložen operacijski sistem. Sistem čaka na uporabnikovo komando: ko jo dobi, jo izvrši, pika.
Podobno kot pri Word/Writer VS LaTeX, samo da smo na drugem nivoju: komando lahko uporabnik izvede preko GUI (Graphical User Interface) ali CLI (Command Line Interface). Pri GUI klikaš na menu, ikone, pri CLI komando podaš v obliki teksta. V Linux OS slednje izvedeš preko Terminal Command Line.
Hočem bit maček: obvladat komandno vrstico. Obrnem internet za gradivo, zvoham linuxcommand.org, ki me popelje do knjige iz naslova. Format .pdf na voljo džabe. Avtorja denar ne zanima preveč, predajanje znanja mu je bolj pomembno.
Ni napisano slabo, avtor se trudi držat moralo. Vzpodbuja, da mu slediš s primeri, ampak vseeno se z lahkoto izgubiš v poplavi komand in opcij. Bukva ima čez 500 strani. Prilezem čez Part 1 – Learning The Shell, naredim zapiske aka listo naučenih komand.
Na vsake toliko se zberemo z dečki PSVR 55-ka: ekipa, s katero smo skupaj prostovoljno služili vojaški rok v Vipavi leta 2014.
Klasični pričetek v STA Travel Cafe, pofirbcamo na Metelkovi, zaključimo v Cutty Sark Pub. Nekaj se pije, čveka, deklica s kodrastimi lasmi me skensla na plesišču.
Lokal se zapira, 55-ka se pobere, naletim na Iniko. Iz Ptuja, trenira ples na drogu, mi nakaže skillse na drogu od cestnega znaka. Končava na Dunajki: žalostno, kako jo počim, me je kar malo sram. Razštelan, izven forme sem.
Zanimivo, najbolj mi ne gre iz glave kodrasta deklica. Naletim na dober beat: Goomar — Old Timer, napišem Cancel par dni kasneje.
Hitra obnova: aktivnosti tekom dneva sem začel beležiti z namenom, da ojačam produktivnost, samozavedanje. Enostavna metoda, ki vzpodbuja, da si fokusiran, da ne sanjaš od jutra do večera. Ker je vse zapisano, vidiš: (1) kje zabijaš čas; (2) napredek tvojega dela.
Predloga za beleženje aktivnosti: začel sem s 24-urno razpredelnico, šaltal na bolj praktični format WHEN—WHAT, razširil na HOW—WHO—WHERE—WHEN—WHAT.
Ugotovim, da je WHAT preširok pojem, razbijem ga na: Activity, Stuff, Data.
Activity: aktivnost, kar delaš;
Stuff: oprema, orodje, vse kar lahko primeš v roke;
Data: podatki, datoteke, vse kar ima pomen.
Aktivnosti (še naprej) beležim s pomočjo programa LibreOffice Calc: nudi dobra orodja za iskanje, filtriranje, manipulacijo podatkov.
Beleženje aktivnosti na urnem / dnevnem nivoju je super za fokus v danem trenutku, vendar ne dobiš večje, npr. mesečne oz letne slike.
Poanta log720 je ravno v tem, da ti prikaže mesečno sliko: lista pojmov vseh glavnih kategorij (HOW—WHO—WHERE—WHEN—WHAT) znotraj meseca.
Zakaj log720? Ker: 30 dni x 24 ur = 720 ur.
Skreiram log720 za leto 2017 in 2018. Časovno zahtevna naloga, ker log720 se dela na podlagi log24, ki pa je močno v razvoju — veliko različnih, testnih formatov.
Testiram, če bi v okviru self-monitoring delal tudi 5-dnevne (log120) in 10-dnevne (log240) liste. Si hitro premislim, ker to je potemtakem preveč enih list, preveč dela. Mesečni log720 zadostuje.
Probavam različne koncepte shranjevanja podatkov (spet): “file and folder” struktura. Glede na leto, izvor (avtor), APTV (audio, picture, text, video), format?
Toliko enega časa zabijam s preigravanjem tele strukture. Še vedno mi ni jasno, kako bi imel organiziran lokalni disk.
Imam WD My Passport zunanji disk. Dostopaš preko unlocker.exe, ki deluje kot varovalo: zaženeš, vpišeš geslo, aplikacija te spusti naprej.
Imam problem: končnica .exe je narejena za Windows, ne gre je zagnati v Linuxu. Z drugimi besedami: nimam dostopa do svojih podatkov na svojem zunanjem disku.
Jebem se z Wine, ki naj bi omogočal, da Windows aplikacije zaženeš na drugih sistemih, kot je tudi Linux. Hlod sem, Wine ne pali, kljub pomoči, ki jo dobim na Linux Mint forumu.
Težim WD Support-u. Victoria po mailu pravi, da lahko umaknem geslo na virtualni particiji za moj WD My Passport Ultra model izključno samo s programom WD Security. Zadeva deluje: WD Drive Unlocker odstranjen.
Odlično, ker sem že močno popizdeval.
Pomagam pri izvedbi dogodka SPINT 2018: športniki invalidi nabijajo namizni tenis. Tekmovanje se odvija v Celju in Laškem. Organizacijo ima čez: Zveza Za Šport Invalidov Slovenije – Slovenski Paralimpijski Komite (ZŠIS-SPK).
To bi si moral pogledat marsikdo: folk špila na vozičku, brez rok, lopar tudi v ustih, mečejo se iz vozička za žogico. Fizično so hendikepirani, psihološko so motivirani kot Olimpijski športniki. Ljudje, ki ne poznajo izgovorov.
Asistiram, kjer je potrebno: prevozi, priprava / pospravljanje dvorane, pobiranje žogic. Prehranjujemo se kot grofi: 3x na dan v hotelu.
Spoznam: Constanza aka Coty, lušna deklica iz Argentine, 21 let. Na vozičku pristala pri 14-ih letih, poškodba hrbtnega dela pri gimnastiki. Ni predaje, šaltala na namizni tenis, doma trenira po 2x na dan.
Konec uroka v naši familiji. Smo štirje otroc, vsi že odrasli kojni, noben nima mladih. Cela tragedija, fotr in mati razočarana, ker ni vnukov. Kakor je bilo včasih: zdaj bi moral imet že vsak vsaj po tri pamže.
Kakorkoli, danes je temu konec, na svet je priskakljala Živa. S Caci se peljeva v Izolo, kjer je alkohola dovolj za vse. Za zdravje male punčke se gre, zalijemo v potokih.
Nalogo vzamem resno, nažokam se ga v dveh urah kot krava. Končam v živi meji, izgubim kapo s šildom. Naložijo me v avto kot klado, nazaj v Ljubljansko prestolnico.
Obrnilo se je leto, december je tu. Filozofija, znanje, knjige na stran. Priložnost za zaslužek: grem na štant servirat kuhano vino, obračat pleskavice.
Tale sistem, da delam 1 mesec na leto laufa, ker se v Ljubljani šlepam v familijarnem stanovanju. Zahvale, zlata značka generalnemu sponzorju: fotr. Vprašanje, koliko časa bo to še laufalo. Staremu se sploh ne sanja, kaj delam v življenju, jaz mu pa tudi ne znam razložit.
Kakorkoli, na štantu podobna igra kot lani: dela se od jutra do večera. Delo s folkom je včasih zabavno, večkrat naporno. Ni mi jasno, kdo žge vse te lepe deklice, ki se motajo okoli štanta. Najde se vse, od 17 do 50 let.
December na štantu ima svoj ritem, pridem v januar čisto razštelan. Na živce mi gre, ker v decembru nimam niti ene ure na dan, da bi v miru sproti beležil aktivnosti in bedarije, ki mi skačejo po glavi.
Posodobim log24 za december, dela se za sproti, še vedno pa se dela tudi log720 oz mesečna lista za leto 2018.
Malo se poigram s številkami: december 2018 na Pogačarjevem Trgu.
Najslabši dan: 12-03 ponedeljek — 880 Euro. Najboljši dan: 12-08 sobota — 6800 Euro. Povprečno se dela 3k Euro na dan. V mesecu se nabere čez 100k Euro prometa na štant.
Ni slabo, seveda je treba odšteti stroške. Vseh cifer za popolno analizo nimam, najdražji je najem prostora. Če sem ujel pravo cifro, Mestna Občina Ljubljana (MOL) za stojnico računa tudi do 50k Euro na mesec.
Nadaljujem z bralno značko. Zamenjam temo, da vsaj par tednov ne berem o organizaciji, produktivnosti ali programskih tehnikalijah.
Knjiga: She Comes First ali Ona Pripelje Prva — tako je, izobražujemo se na seksualnem področju.
Bukva ima fokus: oralno zadovoljevanje žensk. Avtor knjige imel probleme s svojim penisom, odločil se je raziskat področje: kako lahko zadovoljiš ženo, namesto s palco, z jezikom. Gre čez sestavo vulve, do raznih tehnik.
Bistvo: tempo stopnjuješ počasi, ne prehitevaš igre kot en 20-letni junge. Držiš nalogo v mislih, fokus je na njej, tvoj curak je na stranskih tirnicah. Sredi igre, če ne veš več, kaj bi delal: ne premikaj ga, nastaviš, naj bo trd, naj se ona drgne ob tvoj jezik.
Začel lansko poletje, kucam dalje Angleško verzijo Nordkapp kolesarskega dnevnika. Projekt se izvaja na on — off.
Naklamfam 5000 besed za avgust, 8400 besed za september. Skupaj porabim 68 ur, kar pomeni, da se premikam s hitrostjo cca 200 besed na uro.
S temi "overview" mesečnimi listami aka log720 si dajem veliko posla. Preveč grem v detajle. Zadeva ni (še) znormalizirana, veliko igre in testiranja. Iskanje optimuma, kako naj bi se to delalo (proces, predloga).
Probam narest svojo (novo) predlogo aka list720. Če bi bil pravi računalniški (programerski) maher, bi se mesečna lista delala sama, avtomatsko na podlagi log24. Tako pa vse delam ročno, v LibreOffice Calc.
Za log720 igro v roku dveh mesecev zabijem 140 ur, dvakrat več kot pa za pisanje Nordkapp Angleškega dnevnika.
Pobral sem navado: čekiram bejbe na Tinder appu. Ugibam, katere so čudne, katere bi dobro skakale, itn. Zabavno je, ker ti res svašta skoči na ekran — medtem opravljaš veliko potrebo (kaken) ali si brskaš po nosu.
Tiste, ki so mi res čudne / hude / smešne, si shranim na telefon. Ne vem točno, kaj bom s slikami — mogoče bom kdaj pri volji, da kaj napišem.
Dam si pravilo: lahko opazujem, ne smem svajpat (swipe), tipkarit. Še to se manjka, da zabijam čas z brezveznim chatom, zabavam random dekline.
Kateri urejevalnik besedila uporabljat? To se sprašujem, odkar sem šaltal na Linux lansko poletje.
Tematike "Picking an Editor" se dotakne Peter v Formatting Information. Odstavek: Emacs hvalisanje — me prepriča, da se odločim za slednjega.
Nočem uporabljat programa površinsko, se zakadim v dokumentacijo, do katere lahko dostopaš preko programa samega.
Emacs oz GNU Emacs je žival od programa. Odlično orodje za manipuliranje teksta in še več. Lahkotno navigiranje, urejanje, iskanje, prikaz teksta. Program ima različne načine delovanja aka text-mode, latex-mode, html-mode, visual-line-mode, flyspell-mode — vključiš/izključiš po želji.
Emacs lahko uporabljaš kot directory/file manager, lahko za branje/pisanje emailov. Večina Emacs komand je pisanih v Lisp programu. Če ti kaj ni všeč, če bi kaj dodal — ni problema, lahko spišeš v Lisp-u, inštaliraš kot dodatek.
Prvič čez Formatting Information pol leta nazaj. Grem še enkrat čez, v drugo. Delam zapiske, da se material bolj vleže.
Plan je, da se Angleška verzija Nordkapp (začel pacat poletje 2018) napiše v LaTeX-u. Da končamo s knjigo, kot končni produkt.
Praksa pripelje nove ideje, predloga za beleženje aktivnosti se spreminja na vsake par mesecev. Iz Center razvijem Center Compact.
Nobenih revolucionarnih idej. Predlogo hočem narest bolj kompaktno, manj razvlečeno, da gredo vse kategorije znotraj ekrana.
Plus še kakšen lepotni popravek, ampak bistvo je omenjeno.
Po nesreči sem dosegljiv na warmshowers.org. Načeloma sem nedosegljiv kot gostitelj, ker sostanovalka Caci ni za take igre.
Dve deklici iz Nizozemske kolesarita proti Grčiji: sprašujeta me, če bi lahko krešnile za kakšno noč, ravno prečkata Ljubljano. Se zdilamo za eno noč.
Peljem jih v Figovca (Slovenska hiša): Francien cepa bograč, testira krvavice iz mojega krožnika, Sterre je vegetarijanka, vzame loparnico — pojma nimam, prvič slišim. Punci stari 22 let, vzeli sta si prosto leto po diplomi (Clinical Engineering).
Francien hoče v Grčiji voluntirat z begunci (lansko leto delala prakso v Ugandi), Sterre gre po kolesarski avanturi nazaj domov, na počitnice s starši. Vse imata super splanirano v detajle, do sedaj vedno spale ali via Warmshowers ali hostel. Šotor se špara za toplejše čase.
Sproti pišeta blog, kar jima vzame veliko časa. Pogumni deklici. Francien je zelo radovedna, veliko sprašuje.
Ervin mi skače na ekran. Poučuje salso, neke mladenke zraven, jaz pa žulim tehnične dokumentacije. Firbec me matra, kaj se gredo to za en krožek — kar napišem, da pridem pogledat.
Ervin je bivši sošolec iz fakultete za strojništvo, nisem ga videl 5+ let. Kakšno leto, dve nazaj je potoval po Kubi, postal mojster salse. Sedaj prostovoljno uči svojo skupino (Dom podiplomskih študentov), drugače zaključuje doktorski študij: hidravlika na vodo.
V salsa skupini sta dve iz Kosova, študirata v Ljubljani. Temna, visoka ima tako postavo, ti čeljust dol fukne, pa še dober ritem ima. Druga je malo bolj zvezana.
Srečam Ervina par dni kasneje na kolesu, greva jest v Vido na Tržaški — malica kosilo 4 Euro. Pozabil, da je Ervin vzporedno naredil ekonomski faks, v sklopu katerega je delal izmenjavo na Švedskem. Že prej je obrnil par izmenjav: Črna Gora, Nemčija. Milijon stranskih dejavnosti, tip je res mašina.
Za Francien in Sterre, upravni odbor s Caci na čelu odobri še enega kolesarja: Patric (22 let) bi se rad ustavil v Ljubljani. Ima par noči v dobrem.
Rojen v Nemčiji, do 18-ega leta živel v Novi Zelandiji. Naveličal se študija po letu in pol, šaltal na random jobe in potovanja, pravi mu je noro. Lani fural tri tedne po Angleškem otočju, tokratni bike trip iz Hrvaške do Finske (Helsinki). Štartala skupaj s kolegom, vendar kmalu razšla, nista kompatibilna: kolega bi imel pavzo na vsakem kuclu.
Usput kasiram še dva kolesarja: (1) Švicar Christoph ga piči via Tokio na Olimpijske igre (60 kg opreme, med drugim: 10 rezervnih šlaufov, lopata, če gre srat, rebra za pranje perila, budget: 10-15 Euro/dan); (2) Sebastian je bolj na izi, primahal iz Trsta, gre nazaj na šiht po dveh tednih.
Švicar upravlja neke račune, 5k+ Frankov na mesec. Dela pol leta, nato spizdi, bil je že vsepovsod. Sebastian živi v Stutgartu, dela kot inženir po 25 ur na teden, jebe se njemu. Pravi: Stutgart bogato mesto, industrija na vsakem vogalu. Mercedes npr, to je iz kle.
Odločim se, da jo mahnem s Patricom do Budimpešte, da razbijem vsakdanjik. Grem pozdravit par članov, smo skupaj delali v hostlu v Tallinn-u, sedaj delajo (pijejo) v sklopu Partybookers Budapest.
Odpuliva s Patricom 500 km. Pere naju dva dni na pune, ostalo ga seka 35°C. Pitstop Žalec na fontana piru, v Mariboru / Dupleku pogledava wakepark, skok v Balaton jezero.
Na cilju: križarjenje po mestu, obrne se par novih ljudi, stare/nove filozofije. 2x se ga odfukam v sklopu Partybookers eventov, ližem z 20-letnicami iz Južne Amerike, spim na ploščicah, ker me zaklenejo ven. Super.
Pridem nazaj iz 10-dnevnega kolesarskega tripa s Patricom: friški, poln zagona.
Pred sabo zelo jasen projekt: hočem sfiniširat Angleško verzijo Nordkapp dnevnika, ostalo me ne zanima. S pisanjem sem začel 2018-07, nadaljeval 2019-02 — dovolj zafrkancije, gremo zbombat do konca.
Za dokončat imam tri mesece: oktober, november, december. Po istem vrstnem redu nakucam 19 367 + 14 570 + 14 798, kar skupaj znese cca 49k besed — porabim 227 ur. To je tek na dolge proge, ne šprint. Pišem počasi, umirjeno, po 2-3 ure na dan. Če delim besede z urami, razmerje (hitrost pisanja) kaže 215 besed/ura.
Odvijata se dva glavna projekta tekom teh štiri mesecev: dopoldne pišem Nordkapp English, popoldne se dela letna lista oz log8760 za leto 2018. Ime izhaja: leto ima 8760 ur.
Poanta letne liste: dobiš hiter vpogled, kaj si delal skozi leto — hitra predstavitev / povzetek celega leta. Gre za podaljšek ideje kreiranja log720, ki predstavlja povzetek enega meseca.
Uporabljam isto predlogo kot za log24 oz log720. Kar pomeni: log8760 je sestavljen iz več seznamov; iz Who, Where, What (Activity, Equipment, Data).
Delam to prvič, testiram razne formate, razporeditve. Mnogo idej, vprašanj v glavi: liste kucaš, da so (ne)odvisne med sabo? Dodam detajle, ekstra kategorije za lažje iskanje, manipulacijo seznamov? Igram se v Božjo mater, zabijem 355 ur, kar nanese 130 ur več kot pa za knjigo. V prihodnosti se mora to delat veliko bolj tekoče, manj preigravanja.
Integriran naravni fukaški nagon skozi rine v ospredje, dela zbrko v glavi. Deklice so čudovita bitja, lepo se je igrat v peskovniku. Ampak, če nimaš poklopca v glavi, kot po tekočem traku gre: čas, keš, fokus. Druga resnica pa je: kdaj bomo jezdili, če ne sedaj. Pri 70-ih?
Budimpešta deklice so me lepo napalile, potem seveda ni bilo nič oprijemljivega. Imam neporavnane račune z Matejo, še iz prvega štanta. Hodiva po Mcdonalds sladoledih, ampak vsi vemo, koliko je ura. Jaz rabim odklop od pisanja, računalnika, tabel; ona od zoprnih otrok, zafrustrirane šefice, užaljenega ega.
Fantastično eskalira enkrat sredi Tivolija. Pri igralih, gor za ograjo. Jaz špegam, da ni publike, Mateja jezdi. Na latino ritme. Zraven imajo plesni krožek, Calma poka iz zvočnikov.
Izogibam se družbenih dogodkov kot hudič križa. Če grem kam: (1) pušim čas; (2) pušim keš; (3) kasiram nebuloze v možgane. Ajde, na vsake kvatre izjema.
Ester prišla nazaj iz USA, zaključena še ena nanny sezona. Rada bi praznovala 30-ko pri Škofji Loki, piknik plac Viktor. Poslušamo o sanjski Ameriki, ampak ne kaj dosti, ni bilo vse rožnato: (spet) si je navlekla enega sumljivega tipa, brez keša. Model najel flat, plačeval bo pa z bankovci iz Monopoly-ja. Pa Ester, če bo dala kaj zraven. Familija, kjer je čuvala tamale, drugače super.
Ženska je totalno razpeta: ona bi ostala v Chicagu, ampak US veleposlaništvo tala samo polletne vize, kar gre hitro mimo. Usuje se ga z alkoholom, čustva letijo po luftu. Krega, nato pobota se z vsemi udeleženci zabave. Trikrat. Klasika, kot v srednji šoli.
Marjetica malica, zadebatiram se s stričkom in tetiko. Zanimiva štorija. Stric iz Murske Sobote: 92 let, tetika original iz Hrvaške: 90 bo letos. Živita v LJ, imata hišo.
Ena hčerka (60 let), študirala medicino, poročena z Američanom. Dva vnuka, skupaj živijo 130 km nad NY-om (New York). Tamali imajo 25 let, ni stika z jezikom, ne govorijo (več) Slovensko. Boli jih kurac za Trubarja, Katekizem in Abecednik.
Stric govori 5-6 jezikov, delal srednjo šolo v Madžarščini v Prekmurju. S teto sta se spoznala v Zagrebu, kjer sta oba študirala. Dobro se držita. Za v gimnastični krožek nista več, hoja s palico in počasi. Stric pravi, da ni dosti pokalo 1939-45. Kakšen avion je padel dol v Prekmurju, on je normalno delal srednjo šolo.
Vrtim se okoli predloge za beleženje aktivnosti. Na zadnje naumil predlogo Center Compact, prihajajo nove ideje.
Vsako glavno kategorijo (Who, Where, What Equipment, What Data) lahko razbiješ na faktorje oz podkategorije, da imaš na voljo še več informacij. Na primer Who (kdo) lahko razdeliš na ime, priimek, spol, lahko dodeliš datum rojstva, naslov, kontakt, itd.
V omenjenem stilu se dela log720 za 2019 — se pravi vsak mesec se vse te podrobnosti oz podkategorije kucajo ročno. Ful enih podatkov, ki se kucajo z veliko frekvenco.
Mislim, da sem šel čez prag razumnega. Preveč posla imam s temi mesečnimi listami, plus ni efekta. Da zabijem po 150 ur/mesec za log720, to je Too Fucking Much. Treba bo it korak nazaj, poenostavit predlogo: liste, beležnice morajo služit meni, in ne kontra.
Kje sta se zdej tedve našle!?
Piše mi Nina z nekim Poljskim priimkom, via FB: ima dve Estonki za cimri v Budimpešti. Težita ji, da mi piše. Če je kakšna opcija, da se spoznamo?
Gledale sta Prooviabielu, kjer sem imel manjšo stransko vlogo. Navdušene obe. Sem mislil, da sem že pozabljen, oddaja se je v Estoniji predvajala več kot dve leti nazaj.
Onedve bi, da jaz hodim v Budimpešto. To se ne bomo šli, lahko pa naredimo srečanje v Ljubljani. Pade plan v vodo, ker ni keša za bus, vlak, kojna. Punci nista resni.
Gruča dogodkov: vsi so 60 ali 30 letos. Biljard, kino, krščanske formalnosti, ko je treba stat na grobu uro in pol. Pokazat novo jakno. Polnočke in podobne procedure, ki so se jih ljudje s preveč časa nekoč izmislili, danes je treba temu sledit. Spodobi se in pravično je.
Konec kariere: točaj kuhanega vina na štantu. Slaba komunikacija pri enem drugem poslu. Nekdo ni uspel v štirih letih plačat stroškov za nafto. Nisem sodeloval sploh zraven, vlečejo me na eno in drugo stran. Prepričujejo, kdo ima prav.
Gospodje se bodo zmenil brez mene, imam jaz dovolj drugih projektov. Malo je kurac, ker kakšnega jurja, dva, bi bilo dobro obrnit.
Da ne spušim vseh finančnih zalog: grem učit bordanje za sezono na Krvavec. Luka Jecom Sport the manager razloži pravila.
Sumil sem, da sistem ne bo meni po godu, seveda tudi ni. Vsak dan vožnja: minimalno ura gor, ura dol. Nimam avta, lovim šoferje iz dneva v dan. Velikokrat se peljem z Milanom. Milan dela v servisu: prvi pride, zadnji gre. Kar pomeni veliko čakalnih, neefektivnih ur zame.
Ure za učitelje niso garantirane. Stari mački so bukirani za cel teden, mesec vnaprej. Na novo prišleki pridemo v jutro gor: lahko čakamo, upamo, molimo Jezusu, da se najde kakšna familija s tečnimi mulci — težijo starim, da hočejo probat bordat. In pol dobiš kakšno uro ali dve.
Bordanje je zelo v upadu. V primerjavi s smučanjem, veliko manj zanimanja. Obstajajo dnevi, ko štartam 7 am via Krvavec, spušim keš za kafete, rogljičke, sendviče. Brez ure poučevanja (zaslužek: 0 Euro) grem z Milanom nazaj v dolino ob 5 pm.
Prepozno pridem dam, imam sfukana tudi popoldneva, minimalno ali nič naredim za svoje projekte ob večerih. Lahko, da sploh nimam prevoza: sprašujem, težim na parkirišču, kdo se pelje v Ljubljano, če je še kakšen zic frej.
Sredi sezone začnem poučevat tudi smučanje, drugače bi bila pušiona na celi črti. Ni vse črno-belo: ekipa je fajn, malo se fura zase, na svežem zraku smo.
Probamo čimveč iztržit iz dane situacije, ampak to je preveč enega jajcanja zame.
Da imam predlogo, datoteko, kjer zapisujem svoje aktivnosti z okolico — na podlagi katere delam mesečne in letne liste (povzetke), to sem že povedal.
Razmišljam, da bi imel drugo datoteko, kjer bi logiral/beležil poslana in prejeta sporočila — logM aka log Message.
Komunikacijskih kanalov je danes cel vagon: Gmail, Facebook Messenger, SMS, Viber, Whatsapp, Tinder, itd. Sporočila imaš nafukana vsepovsod. Poanta logM: sporočila iz različnih platform arhiviraš na enem mestu. Tako se zadeve hitreje najdejo.
Probam delat logM (arhivirat sporočila) ročno v Calc okolju. Copy & paste varianta za vsako sporočilo posebej. No go metoda, prevelika obremenitev. To bi moral delat na večji bazi, nevtralen format, s pomočjo kakšne import/export funkcije.
Druga ideja: svoja datoteka za logP aka log Permanent. Informacije, ki se ne spreminjajo s časom, je brezveze kucat v sklopu log720 — iste detajle nabijaš vsak mesec. Nesmiselno, potrata časa.
Če hočem shranit od nekoga cifro, datum rojstva, ulico štacune; gre to v logP, ki se posodablja po potrebi (in ne mesečno kot log720). Da ne odkrivamo tople vode: logP za Who je v bistvu imenik. Lahko imaš logP za več kategorij: Where, Equipment, Data.
Ne pride do resne izvedbe (logP). Igram se s predlogo, kako bi to lahko izgledalo.
LibreOffice Calc uporabljam dnevno za beleženje aktivnosti. Dve sezoni nazaj sem vlagal nekaj malega v znanje. Čas je za upgrade okolja.
Za kakšno pametno finto, komando čekiram Calc Guide dokumentacijo ter Calc Extension.
Na izi prilagodim (customize) začetni izgled Calc-a: orodne vrstice, menije, bližnjice na tipkovnici. Za boljše zavedanje, kontrolo nad Calc okoljem: vse pogosto uporabljene komande zapišem v tabelo.
Super je, da imaš v malem prstu komande za navigacijo, urejanje, filtriranje podatkov. Najdem dva zanimiva "Calc Extension": copy_only_visible_cells — kopiraj samo vidne celice; remove_duplicates — iz označene liste odstrani duplikate.
Vcepim si v glavo: da imaš pod kontrolo lokalni disk s podatki, daj vse datoteke na listo oz v tabelo z dodatnimi kategorijami. Ista fora kot en naslov višje s Calc komandami.
Pomagam si s Terminal Command Line, končno tabelo delam v Calc-u. Fun fact: cca 250 datotek na seznamu, od 2017 do 2020-05. Lepo je imet vse po reglcih, dodatne kategorije kot indeksi za iskanje oz za sortiranje informacij, ampak dosadno je pa to delat.
Knjige, ki so dobre: če jih prebereš samo 1x, ni dovolj. Grem še enkrat čez trojček GTD — The Power Of Habit — Willpower.
Lovim praktične, produktivne — organizacijske cake, ki sem jih spregledal, jih lahko uporabiš v vsakdanjem življenju. Slavni GTD Workflow Diagram (processing, organizing stuff) — model, kako delaš, procesiraš, organiziraš stvari. Tole je treba furat v praksi, vpeljat zraven log24 (sistem beleženja aktivnosti).
Tehnične stvari: včasih bolj komot, da se jih učiš via video kot pa tekst. Veliko previsim na Youtube-u. Namesto, da gledam samo smeti, lahko kdaj tudi kaj uporabnega. Naletim na The Frugal Computer Guy. Tip dela video material z vsebino: uporaba zastonj programske opreme.
Prijazen stričko, meni ga je prijetno poslušat. Ima jasno strukturo: izbere si programsko okolje, na katero naredi serijo filmčkov. Posamezen video je do 10 min.
Grem čez serijo: (1) Thunderbird Mail; (2) LibreOffice Calc; (3) LibreOffice Base; (4) From Windows XP to Linux. Nato se ga malo naveličam, ampak zanimivo bi bilo sčekirat (še) seriji: VIM, Linux Command Line.
Pod drobnogledom imam predlogo za aktivnosti, ki predstavlja temelj osebnega organizacijskega sistema. Razvoj predloge se je začel s poletjem 2017, nazadnje sem se špilal z različico Center Detail konec 2019.
Vem, da nekaj manjka, ne vem točno kaj. Spičkam celo poletje in še več, igranje z idejami: next, logger, log01, log168, anything processor, trade notes, log template notes, log template notes_v2, log template notes_v3.
Štiri zadeve: (1) poenostavim strukturo predloge, s časom nametal preveč enih kategorij (detajlov); (2) dodam stolpec Why (Zakaj), ki služi za navigacijo — mora biti jasno, zakaj delaš določene aktivnosti, vozijo te do izbranega cilja; (3) GTD metodologija mora špilat — da se jasno loči med ne/aktivnimi projekti; (4) čimveč naj delajo Calc funkcije, ne vse na roke.
Dve sezoni nazaj sem investiral v LaTeX znanje, da bom lahko pisal in objavljal knjige. Lepo, ampak to je bil korak v preteklost.
Dandanes se vse dogaja online, kjer LaTeX jezik ne pride v poštev. Papir je drag, počasen, dober za v peč. Treba je it v smeri: objavljanje vsebine na spletni strani.
Hočem postavit svojo spletno stran: da imam čez vsebino in tehnikalije. Kratek sem na znanju, kje začet? Maček Sivers ima objavljen odličen članek: Should you learn programming? Igra postavljanja spletne strani se začne s HTML jezikom. Free Code Camp (FCC) je odlična odskočna deska.
FCC nudi na tisoče razlag in primerov, imajo pripravljene kot neke online tematske tečaje. Greš čez sam: kratka razlaga + primeri. Če prideš do konca, osvojiš pokal. Na voljo zastonj. Lahko doniraš, če ti je všeč.
Napadem Responsive Web Design Certification, kjer ti v glavo tolčejo o dveh jezikih: HTML (Hypertext Markup Language) in CSS (Cascading Style Sheets).
Hitro se suka. Več kot tri leta, odkar sem prišel nazaj od smučišč iz Avstrije. Več kot tri leta ga že kempam, se šlepam v flatu na Dunajski.
Stanje v stanovanju se obrača. Caci jača ekipo, prišel je Blaž, prikukala je Metka. Rojeva se nova familija, postaja gužva, kar naenkrat sem postal štrcelj. Vagabondi postajamo manjšina.
Dretje v bajti, virusi in panika iz Kitajske, kuha, pospravlja se durh. Kolobocije s skupnimi kosili, da glava boli. Vsak ima svoj urnik, potem to usklajujemo, se čakamo. Ni dobro, ker je kumara na predebelo narezana.
Naj se na novo nastajujoča družinica rihta po svoje, grem jaz s culo v svet.
Ne grem daleč, dol po Dunajski proti centru najdem študentski flat, Herbersteinova ulica. Zelo optimistično: nimam niti svoje sobe, po dva komada na štiri stene. Iz dežja pod kap?
Stroški življenja od tega meseca naprej bodo bolj realni. Konec šlepanja na familiarne vzvode, konec pravljičnega življenja. Plačuje se najemnina in vse, kar spada zraven.
Treba bo šaltat v višjo prestavo: poleg šihta za računalnikom, knjigami, ki prinese osebno zadovoljstvo, rast, rabim drugi šiht, ki prinese keš.
Daleč najbolj mi je všeč opcija, da furam dostave na kolesu za Wolt. To sem počel že v Estoniji tekom kolesarskega izleta po Evropi. Zelo fleksibilen job, brez stresa, furaš kolikor hočeš. Zluftaš si glavo na kolesu, zaslužiš za sendvič. Idealna kombinacija: del dneva si za računalnikom, del dneva na biciklu.
S svobodo pridejo obveznosti. Furaš in vzdržuješ svojo opremo (prevozno sredstvo, telefon). Državne prispevke, zdravstvena zavarovanja plačuješ sam. Oprema za dostavljanje (torba, jakna, majice) se dobi pri Wolt pisarni na Hrenovi. Piči miško.
Mislim ej, kira pička, pazi to. Wolt Partner je požrešna aplikacija, žre baterijo. Grem nabavit drug telefon. Enega iz Bolhe, ker nočem dat 700 Euro, ali koliko so zdej novi telefoni.
Lepo napisan oglas za Huawei P20 Lite 64 GB. Bolha uporabnik "barbaravalte" izgleda legit. Vse pride zraven, še original škatla, in pa: "Kupcu kot darilo priložim etui in zaščitno steklo (pancer glass)." To mi je všeč, z enim nakupom pokriješ vse.
Pokličem Barbaro na številko 031 626 505, prikaže se mlada teta cca 40 let iz Celja. Dela v Ljubljani, dobiva se po šihtu pri Smeltu. Vprašam, če mi spusti ceno iz 135 na 125 Euro, da mi ostane za sladoledno lučko. To še, ampak za 120 Euro ga pa ne da. Vse štima, prijazna, zrihtava na hitro. Dam ji keš, če bo kaj narobe, lahko pokličem kadarkoli.
Pridem domov, ugotovim: teta "pozabila" priložit etui. Sporočim, in pol se začne: (1) ona nima časa s takimi detajli se ukvarjat; (2) da mi je itak spustila ceno za 10 Euro; (3) bo poslala preko pošte; (4) se ne javi več na telefon.
Že že, da mi je spustila ceno za 10 Euro. Ampak noben ni rekel, da etui v takem primeru odpade. Odprla bi kljun, ko se je odvijalo pogajanje, ne pa da potem špila bebo.
Ženska v zrelih letih, predvidevam s familijo, mulci, si gre naredit slabo ime zaradi etuija, ki drugače košta 10-20 Euro. Glej ga zlomka, kot zanalašč, telefon mi vmes trešči na tla (brez zaščitnega etuija). Razbijem prednji ekran, ohišje zadaj. Čaos dodatnih 100 Euro.
Lista oz seznam je osnovni pripomoček organiziranega, produktivnega človeka. Če hočeš imet stvari pod kontrolo, daj jih na seznam. Naj bo to bilokaj: seznam aktivnosti, oseb, krajev, opreme, podatkov, seznam projektov.
Kaj naredi kopilot pred vzletom? Nikoli ne študira na pamet, kaj mora vse preverit. Sledi spisku od zgoraj navzdol. S tem poskrbi, da ni nič spregledano.
Ljudje radi kopičimo osebno lastnino: cote, šuhe, opremo, digitalne naprave, okraske in ostalo kramo. Folk skladišči pizdarije po omarah — pojma nimajo, kaj vse se skriva na dnu in v ozadju.
Hočem se zavedat, kaj vse imam, česa ne rabim. Način, da to dosežem: naredi spisek stvari, ki jih poseduješ (aka Own list).
Zapizdim se v detajle, za vsak artikel hočem nakucat firmo, model, barvo, ceno, material, težo, velikost, v kakšnem stanju je, itd. Grem po vago, tehtam vsak kos opreme. Razvlečem projekt po nepotrebnem, grem izven bistva, se zaciklam za 2,3 mesece. Bi rekel, da nimam veliko stvari, pa vseeno nabijem 345 točk z artikli.
Primer, kaj dam na Custom list: oprema za Wolt; hrana, ki jo nabavljam vsak teden; dnevne aktivnosti; tedenske aktivnosti. To so vse stvari, ki se ponavljajo. Namesto, da vsakič obremenjujem glavo, odkrivam toplo vodo kaj in kako, samo sledim spisku.
Grem drugič čez tale online tečaj, utrjujem znanje HTML in CSS. Odličen preizkus znanja pride na koncu, ko greš čez "Responsive Web Design Projects". Teorijo testiraš na praktičnih projektih.
Uporabljam online tekst urejevalnik Codepen, kjer lahko razstaviš svoje delo ter brskaš po kodah, projektih od drugih (bolj veščih) uporabnikov.
Probam iztržit kar se da iz nove—stare sobe. Sobo si delim z Matevžem, postaviva omare po sredini, narediva kao dve sobi iz ene. Igram se s postavitvijo pohištva, zadeve morajo biti čimbolj intuicijsko razporejene.
Pomečem stran raztrgane, neudobne, neuporabne cote. Nabavim prčkarije:
Kakšno je splošno stanje, flat Herbersteinova? Najbolj sem se bal, da ne bom imel svojega miru. Tečno mi je razlagat folku, kaj delam: obračam tabele, pišem, filozofiram na kompjuterju?
V eni sobi sta 20-letna junca iz Šoštanja, Janko in Šmuglica. Zagnana, navihana fantiča. Študirata neki 2-letni elektro kurac. Šmugli bi raje bil gasilec. Vsak teden imamo slikovno prezentacijo, kako doma šraufata kombi. Nonstop laufajo Youtube posnetki: rally, avti, motorji, jadrnice, kolesa.
Matevž je na drugi strani, v sobi z mano. Dober dečko, probal veliko stvari. Malo ga jebe familija, bivša ljubezen, slabe pušaške navade. Dela šolo BIC, program kuhar. Dela tečaj za osebnega trenerja. Zmanjkuje mu motivacije: raje bi z mano igral šah, hodil na Šmarno Goro, igral kitaro, dopisoval si z deklicami.
Vsak dan ob 8 pm imava trening, vaje z lastno težo. Jezen, če zamudim in pridem iz sobe v kuhinjo 20:04.
Sosedje: 4-je iz Erasmus programa. Najbolj v oči pade Italijan Gennaro. Vsak dan enourni power nap po kosilu, na vratih piše: "Do not disturb". Na dom mu prihaja Grkinja — tiha, sramežljiva. Sliši se v naš flat v kuhinjo, ko se nabijata, kot da bi bila postelja sredi hodnika. Ženska se dere na polno. Matevž komentira: "Tip ji bo zlomil pizdo".